|
Affiliation
|
University of Ljubljana, Faculty of Medicine, Department of Family Medicine, Poljanski nasip 58, 1000 Ljubljana, Slovenia. |
|
Abstract
|
INTRODUCTION:
In 1996 the World Health Organization declared intimate partner violence (IPV) the most important public health problem. Meta-analyses in 2013 showed every third female globally had been a victim of violence. Experts find screening controversial; family medicine is the preferred environment for identifying victims of violence, but barriers on both sides prevent patients from discussing it with doctors.
METHODS:
In July 2014, a qualitative study was performed through semi-structured interviews with ten family doctors of different ages and gender, working in rural or urban environments. Sound recordings of the interviews were transcribed, and the record verified. The data were interpreted using content analysis. A coding scheme was developed and later verified and analysed by two independent researchers. The text of the interviews was analysed according to the coding scheme.
RESULTS:
Two coding schemes were developed: one for screening, and the other for the active detection of IPV. The main themes emerging as barriers to screening were lack of time, staff turnover, inadequate finance, ignorance of a clear definition, poor commitment to screening, obligatory follow-up, risk of deterioration of the doctor-patient relationship, and insincerity on the part of the patient. Additionally, cultural aspects of violence, uncertainty/ helplessness, fear, lack of competence and qualifications, autonomy/negative experience, and passive role/stigma/ fear on the part of the patients were barriers to active detection.
CONCLUSION:
All the participating doctors had had previous experience with active detection of IPV and were aware of its importance. Due to several barriers to screening for violence they preferred active detection.
KEYWORDS:
domestic violence; early diagnosis/early detection; mass screening; qualitative research
Language: en |
|
Vernacular Abstract
|
UVOD:
Nasilje v družini je bilo leta 1996 z resolucijo Svetovne zdravstvene organizacije prepoznano kot najpomembnejši javnozdravstveni problem. Metaanaliza leta 2013 je pokazala, da je vsaka tretja ženska na svetu žrtev nasilja. Nasilje v partnerskih odnosih v lastnem domu za ženske predstavlja večjo grožnjo kot v kateremkoli drugem okolju. Za identifikacijo žrtev nasilja naj bi bila najprimernejša družinska medicina. Mnenja o presejanju so v strokovnih krogih različna. Ovire pri pacientih in pri zdravnikih družinske medicine preprečujejo prepoznavanje in obravnavo žrtev nasilja.
METODE:
V okviru kvalitativne raziskave smo julija 2014 intervjuvali deset zdravnikov družinske medicine. Razlikovali so se po spolu, starosti, letih delovnih izkušenj in po delovnem okolju. Semistrukturiran intervju je bil usmerjen v iskanje ovir pri presejanju in v možnosti dejavnega odkrivanja nasilja v ambulanti družinske medicine. Zvočni posnetki intervjujev so bili natančno prepisani, skladnost zapisov je preverjena. Na podlagi literature in začetne analize sta bili oblikovani po ena kodirna shema za presejanje in za odkrivanje nasilja v partnerskih odnosih. Nadaljnje besedilo sta dva neodvisna raziskovalca analizirala po metodi analize vsebine glede na kodirno shemo.
REZULTATI:
Vključenih je bilo sedem zdravnic in trije zdravniki družinske medicine, starih od 29 do 65 let, povprečna starost je bila 45,9 leta. Po specialnosti so bili trije specialisti splošne, štirje specialisti družinske in trije specializanti družinske medicine. Pet zdravnikov je prihajalo iz ambulant v mestnem, eden iz ambulante v primestnem in štirje iz ambulant v ruralnem okolju. Glede presejanja je bilo odkritih osem glavnih tem oziroma ovir: pomanjkanje časa, menjavanje zdravnikov, neurejeno financiranje, nepoznavanje jasne opredelitve, dolžnost ukrepanja, nizka zavzetost za presejanje, tveganje za poslabšanje odnosa z bolnikom in neodkritost bolnikov. Kot spodbudi za presejanje za nasilje sta bili prepoznani dve temi: način izvedbe z možnostjo timske obravnave in zavedanje pomembnosti presejanja za nasilje. Za odkrivanje nasilja so bile odkrite naslednje teme: pomanjkanje časa/kompleksnost, organizacija in financiranje, kulturološki vidik nasilja, negotovost/nemoč/strah, pomanjkljiva kompetentnost in usposobljenost, vpliv odkrivanja na odnos z bolnikom, pri bolnikih pa še avtonomija/negativne izkušnje ter pasivnost/toleranca/stigma/strah. Kot spodbude za dejavno odkrivanje nasilja so bile prepoznane štiri teme: zavedanje položaja zdravnika družinske medicine, zavedanje pomembnosti odkrivanja nasilja, pozitivni vplivi odkrivanja nasilja in bolnikova potreba po zaupanju.
ZAKLJUČEK:
Vsi sodelujoči zdravniki so imeli predhodne izkušnje z obravnavo nasilja v partnerskih odnosih. Zavedali so se pomembnosti dejavnega odkrivanja žrtev in bili zaradi številnih ovir manj naklonjeni presejanju za nasilje. |